Supervizija v profesionalnem TA treningu

Avtor: Martin Bertok

 

Supervizija je specifičen učni in odnosni proces. V procesu usposabljanja terapevtov- študentov predstavlja v transakcijski analizi enega od petih temeljnih načinov profesionalnega napredovanja v strokovni kompetentnosti:

  1. teorija (predavanja, razlage in diskusije)
  2.  vaje, izkustveni eksperimenti in demonstracije,
  3. osebna terapija,
  4.  delo s klientom
  5.  supervizija.

Vrstni red, po katerem so navedeni vidiki učenja in usposabljanja za aplikacijo Transakcijske analize kot pristopa v psihoterapevtskem in svetovalnem delu ni naključen, temveč didaktično – konceptualen. Variacije so v nekaterih primerih povsem primerne in zaželene. Možnost optimalne izkoriščenosti učnih potencialov supervizijskega procesa, pa je oprta tudi na ostale štiri moduse poklicnega usposabljanja. Med posameznimi načini učenja obstaja prenos znanj, prav tako pa tudi prenos možnih deficitov.

Supervizija kot interpersonalni odnos

Supervizija je vrsta profesionalnega odnosa. V njem se srečujeta dva strokovnjaka – terapevt in svetovalec:

  • superviziranec je strokovnjak z delovnim problemom in eksplicirano potrebo po pomoči s strani supervizorja;
  • supervizor je prav tako strokovnjak, ob tem pa je usposobljen tudi v supervizijskih veščinah;

V Transakcijski analizi usposabljanje za supervizorja lahko sledi pridobitvi strokovne avtonomije oz naziva Dipl. transakcijski analitik. Premisa v TA superviziji je, da je za superviziranega prednost , da je supervizor strokovnjak TA z več izkušnjami in širšo strokovno kompetentnostjo kot on sam. V tem smislu je supervizija hierarhični odnos.

Možni sta dve stopnji edukacije v tej smeri-, ki lahko sledita pridobitvi naziva Dipl. transakcijski analitik:
1. PSTA Provisional Supevisor in Transactional Analysis in
2. STA-Supervisor in Transactional analysis.)

Tako kot odnos terapevt – klient in učitelj – učenec poteka supervizija med v odnosu dveh konstitutivnih vlog tega delovnega razmerja. Vlogi učitelja, terapevta in supervizorja je skupna tudi primarna odgovornost pri moderaciji procesa.

Vloga Supervizorja in superviziranca in s tem tudi intrapsihična in interpersonalna dinamika se manj razlikuje od odnosa učitelj – učenec kot odnosa terapevt – klient.

Razlik pri tem je več, naj na tem mestu omenim le nekatere:

  • Relacija učitelj – učenec je prav tako vrsta odnosa med dvema profesionalcema. Za vlogo klienta pa je nepomembno ali je le – ta tudi strokovnjak ali študent psihoterapije oz svetovanja.
  • Morebitne psihopatološke vsebine (superviziranca) praviloma n i s o predmet delovnega dogovora niti cilj intervencij supervizorja.
  • Tako učenje teorije kot supervizija, imata za cilj povečanje strokovne kompetentnosti , medtem ko je cilj terapevtskega procesa orientiran k odpravi simptomov in restrukturacije osebnosti.

TA supervizija v o odnosu do teorije

Teoretična znanja, ki jih študenti pridobivajo neposredno od učiteljev in iz literature, lahko predstavljajo v supervizijskem procesu del komunikacijskega okvira, ki ga oba udeleženca lahko uporabita v analizi delovnih primerov. Teoretično znanje je potencial supervizije , ko so cilji superviziranca orientirani na nekatere vidike njegovega tretmana z klientom : postavljanje diagnoze, izbor intervencij, oblikovanje terapevtske strategije, izbor tehnik ipd.

V tem kontekstu je supervizirani vzpodbujan, da kreativno uporablja svoje teoretično znanje kot izhodišče za napredovanje v delovnem procesu.

V začetnih fazah edukacije je večkrat naloga supervizorja, da supervizirancu , daje tudi neposredne informacije iz teorije, ko so le-te relevantne za razreševanje njegovega delovnega problema.

Sčasoma, ko imajo študentje že več teoretičnega znanja, so intervencije supervizorja usmerjene predvsem k vzpodbujanju študenta na kreativno in kritično uporabo znanj , ki jih že ima. Pri tem je supervizorjev cilj predvsem v vzpodbuditvi superviziranca k uporabi intervencij konfrontacije (1) in eksplanacije (2), interpretacie (3) in drugih… , v odnosu do svojega klienta.

Supervizija v odnosu do psihoterapije

Osebna psihoterapija študenta je zastavljena kot samostojen del procesa usposabljanja terapevta. V terapevtskem procesu je npr. strukturalna kontaminacija (4) ali funkcionalna aktivacija arhaičnih vsebin ego-stanj Starša in Otroka s strani klienta, centralno polje interesa terapevtove strategije in njegovih intervencij. Tudi osnovna opredelitev delovne smeri – dogovor o osebnosti spremembi, te vsebine eksplicitno naslavlja in s tem bolj ali manj neposredno definira temeljne cilje in sam uspešni konec tega odnosa.

Supervizijski odnos- je do osnovnih ciljev terapevtske relacije pomembno drugače zastavljen. Delovni dogovor v superviziji se nanaša na delovni odnos med superviziranim in njegovim klientom-i le posredno. V tem smislu je supervizija m e t a – p r o c e s . Supervizor in superviziranec imata isti strateški cilj – povečanje učinkovitosti superviziranca za razrešitev delovnega problema klienta.

Izbor vsebin in ciljev supervizije s strani superviziranega in izbor intervencij s strani supervizija je predmet supervizijskega dogovora . Slednji je vzpostavljen iz Odraslega ego- stanja udeležencev in ga oblikujeta za vsako supervizijsko enoto posebej na začetku supervizije.

Pojav psihodinamičnih-skriptnih vsebin pri superviziranemu je lahko dokaj pogost sestavni del supervizijskega procesa.

V primerih, ko skriptne strukture superviziranca predstavljajo oviro pri njegovem uspešnem delu z klientom, so cilji supervizijskega procesa v odnosu do psihoterapije omejeni.

V zgodnjih osemdemdesteih letih je prevladalo v TA spoznanje in strokovno soglasje, da je kljub pogostosti skriptnih vsebin v supervizijskem procesu bolj učinkovito in za superviziranca primerneje, da te vsebine sistematično razrešuje v terapiji. Supervizija je v tem oziru odtlej ohranila pozornost na morebitno javljanje in prisotnost skriptnih vsebin. Pri tem je cilje omejila prvenstveno na detekcijo, eksploracijo in začrtovanje poti razreševanja, ki poteka izven supervizijskega odnosa- t j v psihoterapiji.

Neglede na razlike med psihoterapevtskim – delom in supervizijo. obstajajo med njima tudi skupne značilnosti . Oba odnosa v temelju izhajata iz eksistencialne pozicij v komunikaciji – Jaz sem v redu – ti si v redu.

Eden od vidikov takšnega odnosa je zavest in sposobnost supervizorja/terapevta, da zna meje svoje odgovornosti postaviti, oziroma zaustaviti na točki, ki ne poveličuje ali poizkuša zanikati odgovornost klenta/superviziranega.Te meje odgovornosti, se nanašajo na delo superviziranega kot terapevta , in na odnos supervizirani, supervizor.

Paralelni proces

Transferni fenomeni v superviziji v splošnem ostajajo in se jim ni potrebno, niti mogoče, v celoti izogniti. Praviloma so reprodukcija kontratransfernih reagiranj superviziranca v njegovnem osnovnem delovnem odnosu v katerem opravlja delo psihoterapevta. V superviziji pri tem govorimo o paralelnem procesu. Gre za procesno komunikacijo, ko se v transakcijah med supervizorjem in superviziranim pojavijo še dodatna sporočila na psihološkem nivoju. Slednja so odraz komunikacijske aktivnosti superviziranca iz več kot enega ( Odraslega ) ego stanja hkrati. Cilji TA supervizije so v tem primerih naslednji:

Detekcija

Skriptne vsebine, so lahko prisotne na različnih stopnjah ne-zavedanja Odraslega superviziranca. V praksi je bistveno, da ima supervizirani, zadostno stopnjo socialne kontrole do morebitnih lastnih skriptnih vsebin-npr predsodkov,bojazni… Ko ima supervizirani določeno stopnjo dvoma ali zavedanja glede svojih skriptnih reakcij do klienta, je lahko sam pobudnik supervizijskih ciljev v zvezi z le- temi:

a) Superviziranec dopušča možnost o prisotnosti svojih skriptnih vsebin vendar o tem ni prepričan.
-V takšnem položaju je lahko supervizijski dogovor in cilj eksploracija in morebitna potrditev tistih reagiranj superviziranca v vlogi terapevta, ki predstavljajo razloge za zastoj v njegovem delovnem procesu z klientom.

b) Supervizirani se zaveda svojih skriptnih reakcij in ima do njih zato Odrasli-ego distoničen – konstruktivno kritičen odnos.
– Supervizijski cilji so lahko orientirani na ugotavljanje intenzivnosti motnje, ki jo lahko skriptna reagiranja predstavljajo za psihoterapevtski proces in posledično na ustrezno pravočasno strokovno in etično reagiranje superviziranega do svojeg klienta. (npr. Če je terapija terapevta s tem v zvezi neobhodna in kakšna je časovna prognoza ? Kako naj supervizirani usmeriti terapevtski proces s klientom v bodoče, oziroma ali naj ga napoti h kolegu ?)

c) Superviziranec se ne zaveda svojega skriptnega reagiranja in vpliva le tega na zastoj v terapevtskem procesu.
Ko je Odrasli superviziranega pod vplivom vsebin iz svojega Otroka ali Starša, a se tega sam ne zaveda, je odgovornost supervizorja, da z prisotnostjo teh vsebin konfrontira superviziranca in tako pomaga zaščiti njega in klienta. Odločitev za konfrontacijo z skriptnimi vsebinami bo supervizor sprejel le kontekstualno – če presodi da relevantno vplivajo na doseganje ciljev, ki si jih je zastavil superviziranec v supervizijskem dogovoru.

Pri realizaciji tovrstnih supervizijskih ciljev , lahko uporabimo tudi intervencije z ciljem dekontaminacije Odraslega. Namen je, da se supervizirani prične zavedati svojega problema, k sami razrešitvi pa je supervizirani usmerjen v osebno terapijo. Ego-distoničnost Odraslega superviziranca je tako skrajni supervizijski cilj v odnosu na njegove transferne probleme.

Supervizor ob spremljanju predstavitve videnja delovnega problema superviziranega lahko prepozna prisotnost paralelnega procesa v odnosu supervizirani-kot terapevt do klienta ali v samem poteku supervizijske komunikacije med superviziranim in seboj. Pri tem je centralno vprašanje ali se tudi tukaj in sedaj (med superviziranim in supervizorjem) odvija enaka vrsta komunikacije na psihološkem nivoju.

V kolikor udeleženca supervizije ne zaznata oziroma ustrezno naslovita psihološkega nivoja ostane tovrstni delovni problem superviziranega kot terapevta praviloma nerešen in zadrži značaj kompulzivnosti. Supervizirani in supervizor se tako lahko znajdeta naslednjič pred istim ali podobnim problemom.

(V TA poznamo rek za podobne situacije: Prvič je slučaj, drugič je že smola, tretjič je Skript!) V teh primerih si običajno supervizije zaželi supervizor.)

Supervizija Supervizorja

Supervizija je v osnovi meta-proces. Osnovno vprašanje je: kaj je problem, da osnovni ( (terapevtski ) problem ni razrešen ? V tem smislu je žarišče supervizije polje procesa reševanja problema in ne problem (klientov) sam.

Supervizija supervizije ali popularno imenovana “kaskada” je namenjena supervizorjem.Največkrat so kaskade diadne, včasih pa imajo več nivojev. (supervizija supervizorja supervizorja…)

V profesionalnem statusu imajo PSTA-ji kot obveznost svojo lastno supervizijo- z STA supervizorjem -pri opravljanju supervizijskega dela, medtem ko je za STA -je le ta v celoti fakultativna.)

Etični principi TA Supevizije

Iz Ego- stanja Odrasli se lahko odzivamo funkcionalno na realnost ob več predpogojih. Eden od teh je zadostna točnost in količina informacij. Izmenjava le teh med supervizorjem in superviziranim predpostavlja obojestransko odkritost in zaupanje.

Prizadevanje za ustvarjanje pogojev za občutek varnosti v supervizijski situaciji je ena od skrbi supervizorja, ki so tesno povezane z etičnim vedenjem. Dogovor o diskretnosti med udeleženci supervizije-posamezniki ali skupino je eden od načinov, da za to ustvarjamo pogoje.

Supervizija, tako kot terapija poteka v majhni socialni subkulturi – diadni ali skupinski, kjer so v ospredju nekatere vrednote, ki ne veljajo v vseh socialnih okoljih-odnosih.

Mreža etičnih odnosov na katero se nanašajo določila etičnega kodesa zajema dve osnovni relaciji: terapevta do svojih klientov in terapevta, do svojih profesionalnih kolegov.

Etične maksime (prosim gl. Etični kodeks str. ), ki obvezujejo TA strokovnjaka (tudi študenta), so zajete v etičnem kodeksu svetovnega in evropskega združenja za transakcijsko analizo (ITAA in EATA).

Supervizija je za praktika možnost za njegov strokovni razvoj, obenem pa tudi način sprejemanja odgovornosti do klientov. Študijski standardi TA predpisujejo minimalni obseg in vrsto supervizije studentov-terapevtov. Enak etični kodeks obvezuje tudi člane nacionalnih TA organizacij, ki so člani EATE.

V Sloveniji je to društvo SLOVENTA . (Svetovno združenje za razliko od evropskega, omogoča individualno članstvo, medtem, ko je posameznik lahko član evropskega TA združenja le v primerih, ko v njegovi državi ni ustreznega društva pridruženega evropskemu).

Ker je članstvo vsaj v eni od obeh organizacij pogoj za verificirano edukacijo in možnostjo dostopa do profesionalne TA verifikacije, so vsi kvalificirani TA strokovnjaki sprejeli etični kodeks in so ga pri svojem delu (terapevtskem , svetovalnem, poučevanju, managementu in superviziji… ) dolžni upoštevati in izvajati. V praksi prične etični kodeks veljati že za študente v procesu edukacije, ko le ti podpišejo pogodbo o študiju z svojim mentorjem in evropskim ali svetovnim združenjem za TA. Kršitve etičnega kodeksa so lahko sankcionirane tudi z odvzemom že pridobljenih strokovnih statusov.

Splošni cilji supervizije

Najširši cilj supervizije je mogoče opredeliti kot strokovno pomoč strokovnjaku pri razvijanju njegovih potencialov v relaciji na konkretne delovne probleme.

Ta cilj ima več vidikov:

  • Pomoč pri razrešitvi konkretnih delovnih primerov – Razvijanje profesionalne identitete
  • Razvijanje sposobnosti za realistično samoocenjevanje profesionalnih potencialov
  • Razvijanje sposobnosti kreativne uporabe že pridobljenih znanj
  • Pridobivanje dodatnih informacij glede na specifičen delovni problem (diagnosticiranje, plan tretmanov, intervencije in tehnike)
  • razvijanje delovne in osebne samozavesti oziroma občutka varnosti pred delovnimi izzivi
  • razvijanje osebnega delovnega stila
  •  idr.

Supervizija kot časovni proces

O superviziji lahko govorimo kot o enkratni, strokovni izkušnji, ki v TA praviloma traja od 20 do 60 minut . Na supervizijo posameznika pa lahko gledamo skozi daljšo časovno perspektivo, ki izkazuje nekatere razvojne značilnosti .

Stoltenberg in Delworth (1987) delita proces med supervizirancem in supervizorjem v tri zaporedne faze. Le- te se prvestveno nanašajo na superviziranca a upošteva jih tudi supervizor:  1. Novinci,  2. prehajanje,  3. Izziv in rast.

Čeprav avtorja posamezne faze analizirata skozi več spremenljivk, želim pri tem navesti naslednje:
1. Uporaba Selfa ( napredovanje od samo-pozabljivosti do samo-upoštevanja v odnosu do klienta).
2. Motivacija (napredovanje od potrebe “pomagati klientu” k doživljanju svojega dela kot zaželenega in prijetnega.)
3. Informacije ( od pričakovanja direktnih in večjih količin strokovnih informacij kaj ? strani supervizorja k pričakovanjem Kako naj svoje znanje uporabim ? (dodal B.M)
4. Avtonomija ( napredovanje od prevzemanja “preveč odgovornosti ” in doživljanja strahov in negotovosti, k uravnoteženosti delitve odgovornosti s klientom in porastom občutkov varnosti in samozaupanja.)
5. Veščine ( napredovanje od mehanične in situacijske k kreativni, variantni in kompleksni).
6. Diagnoza (napredovanje od rigidne uporaba ” enega pravilnega “diagnostičnega koncepta k sposobnosti izbire različnih dopolnjujočih in alternativnih).
7. Etičnost in profesionalna praksa ( napredovanje od rigidne, k intergriranim principom v lastni moralnosti in k uživanju v so-kreiranju profesionalnega okolja )

Oblike supervizije

1.  K l a s i č n a  je najbolj pogosta oblika. Imenujemo jo tudi individualna. V superviziji sodelujeta le supervizirani in supervizor.

2.  S k u p i n s k a  supervizija poteka po principu dela z posameznikov v skupini, Osnovi odnos je prav tako supervizirani-supervizor, v procesu pa so vključeni na različne načine tudi ostali člani skupine v fazi feed-backa.

3.  V ž i v o:  Supervizor je prisoten ob izvajanju terapevtskega-svetovalnega dela z stranko Supervizirani lahko koristi pomoč supervizorja v posameznih fazah svojega delovnega procesa z klientom že tokom dela.

4.  Z  a v d i o – v i z u e l n i m i s r e d s t v i:  Videokamera in tonski zapisi so lahko del predstavitve delovnih primerov.

5. P o s r e d n e   o b l i k e:
Posredne oblike supervizije so komunikacijski procesi med supervizorjem in superviziranim ko supervizor pisni, video ali tonski zapis, analizira vendar brez prisotnosti superviziranca. Npr . svoja opažanja, vprašanja ali komentarje zapiše ali posname in preda superviziranemu. Zanimiv način posredne oblike supervizije, ki dopolnjuje osnovne oblike je v zadnjem času elektronska pošta. Le-ta omogoča relativno kratke presledke pri izmenjavi informacij med superviziranim in supervizorjem, obenem pa bistveno poveča možnosti izbora supervizorjev z različnih koncev sveta. V TA superviziji oz. študiju je poudarek na neposrednih oblikah supervizije, medtem, ko posredne imajo le dopolnjujoč značaj.

Supervizija in intervizija v TA

Intervizijski modeli so usmerjeni k istim strateškim ciljem kot supervizija. Za razliko do supervizije intervizija predstavlja odnos med udeleženci, ki ne predpostavlja (in koristi) razlike v nivoju strokovno-konceptualne kompetentnosti med obema. Intervizijo koristijo in izvajajo kolegi-študentje med seboj. Vloge so običajno med udeleženci zamenljive pod pogojem, da oba oziroma več kolegov pozna in je vešča intervizijskega modela.

Filozofija TA supervizije

Filozofska izhodišča TA supervizije se pretežno humanistično-eksistencialistična. Eksistencialna pozicija osebne rasti in razvoja (Jaz sem v redu, ti si v redu in stvarnost je v redu), je osnovno praktično  vrednostno razmerje supervizorja do zunanje in intrapsihične realnosti.

Širša aplikacija TA supervizije

Kadar supervizirani ni v edukacijskem procesu Transakcijske analize, oziroma če so njegova strokovna izhodišča in profesionalna orientacija v drugačnih ali morda eklektičnih pristopih to do določene mere pogojuje delo TA supervizorja in sam supervizijski proces.

V vsakem primeru je zaželeno, da sta supervizor in supervizirani vsaj okvirno medsebojno seznanjena z modaliteto terapevtskega dela. Npr. možna je supervizija med TA supervizorjem in psihoanalitično orientiranim terapevtom, le da sta pri tem lahko oba omejena glede neposredne komunikacije vezane na specifične strokovne koncepte in terminologijo.

Supervizor in supervizirani v takšnem primeru lahko usmerita svoje aktivnosti predvsem uporabo kreativnosti potencialov superviziranega. Prav tako je možno naslavljanje na paralelni proces kot oviro pri doseganju terapevtskih cilje superviziranega, seveda brez eksplanacij in interpretacij v kontekstu specifičnih teoretičnih konceptov posameznih pristopov.

Legenda nekaterih uporabljenih TA terminov s primeri

1. Konfrontacija
Je intervencija katere namen je povečati zavest Odraslega klienta o določeni inkonsistentnosti njegovega mišljenja, čustvovanja oziroma vedenja.

Primer: S – Supervizor,  Sc – Superviziranec

Sc: Kljub dogovoru se moja stranka že dvakrat v enem mesecu ni udeležila seanse. Sprašujem se ali kaj delam narobe?
(Ob zadnjem vprašanju supervizirani pogleda v tla, glas je nekoliko tišji, supervizor zazna nekoliko samoobtoževanja v tonu. Supervizirani po tej izjavi utihne in pogleda nazaj supervizorja pričakujoč njegov komentar oziroma”odgovor”)
S: Ali imate zame kakšno vprašanje v zvezi s tem problemom?
(Supervizor opazi inkonsistentnost med verbalno in neverbalo ravnijo v komunikaciji: vprašanjem superviziranca “samamu sebi” in neverbalnim pričakovanjem superviziranega, da “terapevt odgovori”.)

Vprašanje supervizorja je izrečeno iz Odraslega ego stanja in namenjeno Odraslemu ego- stanju superviziranca. Supervizorjevo vprašanje je v osnovi indirektna kontekstualna konfrontacija sporoča superviziranemu, da pričakuje odgovor od nekaga, ne da bi ga “nekaj” tudi vprašal ( iz Odraslega ego – stanja).

Sc: …. Pravzaprav nimam vprašanja.Ravnokar sem pomislil na to, da se doslej o razlogih odsotnostih še nisem pogovoril z klientom. prav to bom naslednjič storil !

2. Eksplanacija.
Je na od osmih Bernovih terapevtskih intervencij s katero se intrapsihična ali interpersonana dinamika pojasnjuje s pomočjo TA  konceptov.

Primer:
S:  Vtis imam, da v vašem “samospraševanju” sodelujeta tudi vaš Starš in Otrok. Kaj menite vi o tem ?
Sc:  …. Da. Bi se kar strinjal. Saj sebe obsojam, pa še občutke krivde imam ob tem. Da, tu sta tudi moj Starš in Otrok .

3.  Interpretacija
Interpretacijo v TA predstavljajo intervencije s katerimi razlagamo klinično relevantna obnašanja in intrapsihično dinamiko “sedaj in tukaj” z izkustvom klienta iz preteklosti. Interpretacija v TA ima do neke mere drugačen pomen kot npr. psihoanalitična interpretacija, kjer gre prvenstveno za cilj osvestitve funkcij in motivov nezavednega vedenja.

Primer :
S: Kako je ragiral vaš klient v svoji primarni družini, ko se je čutil zavrnjenega s strani katerega od Staršev ?
Sc: Večkrat je pobegnil od doma potem, ko je nemočno opazoval prepire staršev in pri tem trpel. Tako je opozarjal starša nase in svojo stisko in jih žele kaznovati za za svoj občutek zanemarjenosti z njihove strani.
S: Ali vidite možnost za interpretacijo njegovega “izginotja” iz terapije ?
Sc: Da. Domnevam, da je ponavljal svoj obrazec tako ,da se je prehitro strinjal z dogovorjenimi termini, čeprav je v tem času pogosto delovno zaseden. Pri tem se ni postavil zase in zahteval ali se pogajal za drugi termin. Najbrž se je ob tem v Otroku počutil nemočnega in spregledanega, sedaj pa je verjetno jezen name…. Sedaj vidim, da najbrž sam nisem storil nobene velike napake, pa vendar bom naslednjič poblemu dogovarjanja terminov z njim posvetil več pozornosti. Pozval ga naj sam predlaga nekaj terminov, ki so zanj sprejemljivi, ter ga konfrontiral z posledicami morebitnega ” prehitrega strinjanja”.

4.  Kontaminacija
Je koncept iz strukturalne TA patologije. Pri tem gre za vprašanje mej med posameznimi ego- stanji in njihovimi vsebinami. Vdor vsebin Ego stanja Starša in/ali Otroka, ima kot posledico nerealno samopodobo, predstave drugega ali stvarnosti. Pri kontaminaciji Odraslega iz Starša so to npr. predsodki, pri kontaminaciji iz Otroka pa pogosto iluzije, iracionalni strahovi ipd.

5.  Skript
Skript, Scenarij, oziroma Življenjski načrt prestavlja v TA najširši diagnostično – prognostični okvir.V širšem smislu skript temelji na reagiranjih (adaptaciji) otroka – in kasneje odrasle osebe- do različnih starševskih navodil, ki imajo značaj prepovedi, zapovedi in dovoljenj.

Ti usmerjevalni oziroma omejevalni dejavniki so lahko konstruktivni a tudi destruktivni za osebo v odraslem obdobju življenja.

V ožjem smislu pomeni lahko vsako vedenje mišljenje in čustvovanje, ki ni avtentično, spontano in zavestno, temveč motivirano na osnovi t.i. zgodnjih odločitev s katerimi oseba zapusti eksistencialno pozicijo Jaz sem v redu – Drugi so v redu .

Martin Bertok
učitelj in supervizor TA s statusom PTSTA
klinična smer Napredni član ITAA in EATA
predsednik SLOVENTA
Ljubljana, 28.5.1998

Bookmark the permalink.

Comments are closed.